Deli z drugimi

Let it rain! A Solar Powered Irrigation System Build by Students

Uvod v projekt

V šolskem letu 2018/2019 smo s šolo Stadtteilschule Rissen iz Hamburga v Nemčiji (http://www.stadtteilschule-rissen.de/) zaključili dvoletni projekt We can bee friendlier to the nature. Več o zaključenem projektu si lahko preberete na povezavi: http://www.bts.si/index.php/dejavnosti/projekti/mednarodni-projekti/stadtteilschule-rissen-iz-hamburga-v-nemciji.

Zaradi odličnega sodelovanja pri prvem projektu smo se odločili, da nadaljujemo s pripravo novega.

Tema za novi projekt se je ponujala sama po sebi. Glede na to, da smo že pri prvem projektu spremljali vreme in pri tem ugotovili, da je vedno manj padavin oz. vedno višja temperatura, ki prinaša s seboj sušo, smo hitro ugotovili, da bi bilo najbolje, če bi bila glavna tema novega projekta voda. Tako je nastal projekt z naslovom Let it rain! A Solar Powered Irrigation System Built by Students. Pri izvajanju projekta nam bo pomagal Clemens Krühler, ki ima že obilo izkušenj s postavitvijo namakalnih sistemov, ki jih poganja sončna energija.

Tudi tokrat nas je v projekt povezal program Erasmus+. Velika prednost sodelovanja v programu ERASMUS+ so izmenjave dijakov in učiteljev.

Pri pisanju projekta smo izpostavili tista področja, na katerih sta naši šoli najbolj dejavni. Na naši šoli bomo projekt razširili tako, da bo osrednja tema voda, brez katere ni življenja in seveda tudi ni uspešnega namakalnega sistema. S tem bomo lahko v projekt vključili dijake vseh programov.

Dijaki iz programa kmetijsko-podjetniški tehnik bodo obravnavali vsebine, ki so tesno povezane z namakanjem (vpliv namakanja na pridelek, načini namakanja, spremljanje padavin, namakanje v zelenjadarstvu, sadjarstvu, vinogradništvu, poljedelstvu, uporaba vode v živinoreji, namakanje v zavarovanih prostorih, materiali za namakanje, dejavniki, ki vplivajo na namakanje, vpliv namakanja na rast plevelov, postavitev namakalnega sistema, poraba vode pri namakanju, obroki namakanja, načrt namakanja, vpliv namakanja na pojav bolezni in škodljivcev …). Vodo kot zelo pomemben dejavnik bomo vključili tudi v druge programe (naravovarstveni tehnik, veterinarski tehnik, cvetličar, mehanik kmetijskih in delovnih strojev) in v različne predmete (strokovni predmeti, angleščina, nemščina, fizika, matematika, slovenščina, športna vzgoja …).

Projekt vključuje sodelovanje dveh partnerskih šol, kar pomeni, da drug drugega dopolnjujemo. Vsaka šola bo posredovala znanje in izkušnje iz tistih področij, na katerih smo najmočnejši.

Glavni nosilec projekta na Stadtteilschule Rissen je Mai Deecken s sodelavci.

Glavni nosilec projekta na Biotehniški šoli Maribor je Simon Gračner (koordinator projekta, sodelovanje pri strokovnem delu projekta), drugi zaposleni na šoli se bodo vanj vključevali glede na vsebine.

Koordinator projekta: Simon Gračner

Mednarodna izmenjava ERASMUS+ v Hamburgu

Sobota, 13. 11. 2021

V soboto zvečer je bil v času ponovnega zapiranja države zaradi korona virusa na glavni mariborski avtobusni postaji zelo nenavaden prizor. V krogu stojijo Erazmovci z Biotehniške šole Maribor. Dvanajst dijakov in dva spremljevalca so bili pripravljeni na dolgo potovanje. Takih prizorov smo se v zadnjih dveh letih na žalost že kar odvadili. Toda štirinajst pogumnih popotnikov se je odločilo, da se odpravi s Flixbusom na osemnajsturno potovanje na sever Nemčije vse tja do Hamburga.

Avtobus se je ustavil. Kovčke smo varno zložili v prtljažnik in se namestili na sedeže, potem pa župančevsko pomahali „zadnji pozdrav“ domovini, le da Župančič z ljubljanske želežniške postaje z vlaka skoraj stodvajset let pred nami.  Verjetno ni nihče podvomil, da se nam bo uspelo hitreje pripeljati do Hamburga, kot se je Župančiču do Pariza s počasno sopihajočo „parno mašino“. Na pot, ki je bila pred nami,

so se podajali „s trebuhom za kruhom“ številni  naši predniki, ki so upali, da bodo lahko sebi in svojim omogočili lepše življenje. Vso njihovo tragiko je mojstrsko ubesedil v Dumi Oton Župančič: Čul sem vdovice jok: / „Moj Mate, jo moj Mate!“ / Pel je veliki zvon – / „Moj Mate jo, moj Mate!“ /…/ Hamburg, Hamburg! Kliče ji zvon …

Nedelja, 14. 11. 2021

Če je verjeti, po skoraj osemnajstih urah vožnje in prevoženih 1365 kilometrih, smo  se na glavni avtobusni postaji v Hamburgu le osem minut pred voznim redom pripravili na izstop. Kolikšna natančnost.

Na postaji nas je pričakala vodja Erasmus+ projekta iz Hamburga Mai Deckeen in nas odpeljala do postaje Landungsbrücken, ki bo v dneh našega bivanja v Hamburgu železniška postaja našega domovanja, naš začasni dom pa DJH Jugendherberge Hamburg. Po osvežitvi smo se odpravili na prvi ogled mesta. Mai nas je popeljala do reke Elbe in po tunelu pod njo na drugo stran, od koder smo lahko občudovali veduto mesta.

Sprehod smo nadaljevali do mestnega predela St. Pauli, kjer smo si ogledali najbolj znano ulico Reeperbahn. Tu je svoj zvezdniški pohod začela tudi skupina The Beatles (Beatles-Platz).

Pot smo nadaljevali do priljubljene soseske Sternschanze, v kateri stoji znamenita stavba Rote Flora, ki je simbol kulturnega in delavskega boja proti oblasti.

Sprehod smo zaključili v turški restavraciji Peacetanbul, kjer smo lahko pokusili njihove specialitete. Z za nas manj običajnimi okusi smo se različno spoprijeli: eni smo bili navdušeni, drugi pa nekoliko manj.

Zmučeni še zaradi dolgotrajnega potovanja smo se odpravili naravnost v hostel, ostalo je še dovolj energije za partijo bilijarda.

Ponedeljek, 15. 11. 2021

Gostitelji so nam dovolili nekoliko daljše spanje: na šoli pa so nas pričakali šele ob 10.uri. Nekateri so ponujeno darilo z veseljem sprejeli.

Po zajtrku smo se z vlakom odpravili do predela Rissen, v katerem je naša partnerska šola. Na šoli nas je prijazno sprejela ravnateljica. Po uvodnem pozdravu smo začeli z delom. Claas Grot nam je predstavil svoje Start-up podjetje in izdelke, ki jih izdelujejo z dijaki. Eden od njih je tudi mapa za papirje. Pokazal nam je postopek izdelave, nakar smo se sami lotili dela. Ideja se nam je zdela zelo uporabna, saj lahko zelo hitro izdelaš unikatno darilo.

Po dopoldanski delavnici smo potem uživali v prostem popoldnevu. Izkoristili smo ga za ogled centra Hamburga. V krožni ogled mesta so bile vključene številne mestne znamenitosti: jezero Alster, železniška postaja, Starbucks, mestna hiša (Rathaus), cerkev Sv. Mihaela (iz katere smo imeli prekrasen pogled na Hamburg), srednjeveška ulica, ZittronenJetter, tipični hamburški kanali, Chilehouse in druge.

Ni pa bilo mogoče spregledati trgovin s pregrešno dragimi blagovnimi znamkami. Po nabrežju reke Elbe smo se vrnili v hostel, večer pa preživeli ob igranju kart.

Torek, 16. 11. 2021

Dan je bil namenjen strokovni ekskurziji. Peljali smo se v Wilhelmsburg, ki leži na drugi strani reke Elbe (Laba). Obdajajo ga številni kanali, ki dajejo občutek, da si na otoku. Že, ko zapustiš železniški postajo, je nemogoče pogled odtegniti od zelo zanimivih stavb.

Wilhelmsburg je bila nekoč revnejša hamburška četrt, ki je postala  s prenovo elitni predel za vse tiste, ki želijo bivati v mirni soseski in hkrati plačati za stanovanje manj kot v centru mesta. Je predel z veliko zelenja in urejenimi gredicami. Naš cilj ni bil občudovanje novih stavb in zelenja, ampak ogled prav posebne stavbe, ki so jo postavili nacisti leta 1943 za obrambo pred bombnimi napadi zavezniških sil. Obiskali smo Energiebunker: zgrajen leta 1943, leta 1947 pa so ga hoteli porušiti in ga kot opomnik na čas grozot in čas, ki si ga več ne želijo, izbrisati iz spomina. Toda ob razstrelitvi, potem ko se je polegel ogromen oblak prahu, je bunker še vedno stal. Ugotovili so, da ne bo lahko porušiti stavbe, ki ima štiri metre debele zidove in so po močni detonaciji ostale opazne le manjše razpoke. Dolga leta je bunker sameval in buril domišljijo, dokler se ni nekdo domislil, da bi lahko postal vir naravne energije. Od leta 2013 v njem pridobivajo toplotno energijo iz bioplina (metan) in električno energijo, ki je njen vir sonce. Tako sedaj letno proizvedejo 22500 MW toplotne energije, ki zadošča za ogrevanje 3000 stanovanj in 3000 MW električne energije, ki zadošča za 1000 stanovanj. S tem na leto prihranijo  6600 ton CO2. Za kako zahteven projekt je šlo, pove že podatek, da so potrebovali kar 14 dni, da so izrezali odprtino za okno, skozi katero so potem 14 dni odstranjevali betonske odpadke. V notranjosti stavbe zdaj stoji zalogovnik za toplo vodo s prostornino dva milijona litrov.

S terase bunkerja se nam je razprl prekrasen pogled na Hamburg in zelene površine Wilhelmsburga. Ogled smo zaključili v portugalski restavraciji Atlantico.

V mesto smo pešačili po lepo urejenem nasipu.

V popoldanskih urah nas je čakala še ena zanimiva preizkušnja – Dialog im Dunkeln. Na tej preizkušnji smo se postavili v vlogo slepih in preživeli eno uro v popolni temi. Na poti smo se soočali s problemi, s katerimi se srečujejo slepi v prometu, ob vstopu v stanovanje, ob reki, v restavraciji in drugod. Nepozabno doživetje: nemogoče, da bi ostal ravnodušen.

Po vrnitvi iz objema teme smo se odpravili še na nočni ogled stavbe filharmonije (ljubkovalno jo imenujejo Elfi). S terase filharmonije pa uživali ob pogledu na nočni Hamburg.

Preživeli smo res lep dan, ki smo ga nekateri okronali s sprehodom do našega hostla, nekoliko bolj utrujeni pa z avtobusom.

Sreda, 17. 11. 2021

V Rissen smo se odpravili nekoliko bolj zgodaj, saj smo morali biti “že” ob 9. uri na šoli. Dan je bil namenjen spoznavanju delovanja sončnih celic in predstavitvi, kako pri njih poteka pouk. Še posebej zanimivo je bilo opravljati poizkuse pri fiziki: merili smo napetost in količino proizvedene energije v različnih pogojih osvetlitve sončnih celic. Naučili smo se tudi, kako lahko povežemo sončne celice z napravo, ki uporablja električno energijo.

Po končanem pouku smo imeli nekaj ur prostega časa, ki smo ga izkoristili za ogled mesta in nakup spominkov. Bolj utrujeni pa so ta čas izkoristili za nabiranje novih moči. Večer so dijaki preživeli v družbi dijakov gostiteljske šole. Odpravili so se v zabaviščni park DOM, kjer so se preizkusili v številnih adrenalinskih izzivih. Pri nekaterih so ti izzivi pustili posledice – hripav glas.

Četrtek, 18. 11. 2021

Nadaljevalo se je delo po skupinah. Štiri dijakinje so s profesorjem Dragom Jakopinom izdelovale leseni stol. Za model jim je služil stol, ki je bil izdelan v Sloveniji.

Najprej je bilo potrebno lesene letve razžagati na različno dolge kose in potem zgladiti ostre robove. V nadaljevanju postopka izdelave stola je sledilo vrtanje lukenj in potem povezovanje letev z debelo vrvjo in po nekaj tehničnih težavah je bil stol izdelan. Priložnost, da prvi preizkusi stabilnost stola št. 001, je dobil prav projektant profesor Jakopin. Stol je prestal preizkušnjo: vsi pa so bili nad izdelkom navdušeni.

Dva dijaka sta sodelovala v skupini, ki je izdelovala različne potiske za nakupovalne torbe in majice. Izvedba je žal ostala le v prvi fazi: pri nalogi, da izdelata vsak svojo sliko.

Dve dijakinji sta bili zaradi prezasedenosti učilnice povišani v fotoreporterki: beležiti sta naše delo. Nekaj močnih fantov pa je pomagalo očistiti grede s trdovratnim plevelom. Nad našim delo so bili zelo navdušeni.

Po opravljenem delu smo uživali eni v turški restavraciji drugi pa v azijski.

Sklep je logičen: nemških restavracij skorajda ni.

Popoldan pa brez obveznosti in odlična priložnost za oglede, nakupe in počitek.

Petek, 19. 11. 2021

Delovni dnevi so hitro minevali: ostal je še zadnji. Najprej smo dokončali izdelovanje map. Odnesli jih bomo lahko domov in se ob pogledu nanje spomnili na šolo v Rissenu. V kuhinji pa smo pripravljali zaključno kosilo: ker zelo zdravo živijo, smo morali pripraviti vegetarijanski obrok, za sladico pa je poskrbela sosednja trgovina. Kosilo pa je bilo tudi priložnost, da se zahvalimo gostiteljem za gostoljubje in se poslovimo z željo po nadaljnjem sodelovanju.

Po prostem popoldnevu smo se odpravili na koncert tamilskošvicarske pevke Priye Ragu. Potekal je v klubu, ki je v bunkerju iz 2. svetovne vojne (St. Pauli Bunker). Zanimiv ambient in zanimiva izvajalka. Splačalo se je počakati do konca.

Sobota in nedelja, 20. 11. in 21. 11. 2021

Še zadnji zajtrk, pakiranje stvari in zadnje proste urice za ogled še ne odkritih kotičkov Hamburga.

Popoldan pa odhod nazaj v Slovenijo.

Flixbus, osemnajst urna vožnja, kratki postanki, vstop v novi dan in pozdravljen Maribor.

Zaključek

Kaj reči po izmenjavi? Za nami je ponovno zanimiva izmenjava, za katero verjamem, da bo dijakom ostala v spominu do te mere, da jih bo vzpodbudila, da bodo tudi v prihodnje raziskovali svet. Najbolj pomembno je, da nas korona ni ustavila, nas pa je povezala. Verjamem, da je izmenjava omogočila, da smo vsaj za trenutek občutili, kako je, ko normalno potuješ po svetu, spoznavaš nove ljudi, drugo kulturo in se družiš s prijatelji.

Hvala vsem sodelujočim dijakom in profesorju Dragu Jakopinu, da so se odločili v teh negotovih časih za dolgo pot.

Zapisal: Simon Gračner

Fotografije: Drago Jakopin, Simon Gračner

Mnenja dijakov o izmenjavi

Teden je bil poln lepih trenutkov in poučnih izkušenj. Zapomnila si bom prav vsak trenutek, saj sem se imela res lepo. Zelo me je fasciniralo že samo mesto Hamburg (»velemesto«) polno najrazličnejših ljudi (veliko brezdomcev, posebnežev, poslovnežev, preprostih ljudi …).

Zanimiva kultura, ki je veliko bolj odprta kot v Sloveniji. Mesto, ki res ne spi. Ves čas, se nekaj dogaja, sliši se avtomobile, sirene, kričanje, navijanje ali le pogovore v najrazličnejših jezikih.

Vzdušje, ki je vladalo v šoli, se mi je zdelo zelo sproščeno in odprto, nestresno. Razredi so odprti, klopi v krogu, komunikacija na zelo človeški ravni, urnik je zelo sproščen in imajo veliko odmorov, predmeti so zelo uporabni in poučni. Učijo se praktične in življenjske stvari. Zame je to bila zelo velika in pomembna izkušnja, ki mi je veliko doprinesla k pogumu, samostojnosti in odgovornosti. (Lara Fričovsky, 3. aKPT)

Iz izmenjave mi bo najbolj ostalo v spominu mesto, dijaki in zabaviščni park DOM. Na tej izmenjavi sem spoznal, da sem lahko zelo komunikativen, če to želim. Od dijakov iz Hamburga sem se naučil kar nekaj stvari o samem mestu in življenju v Nemčiji. (Jakob Cvetko, 2. aNT)

Mednarodna izmenjava ERASMUS+ v Mariboru

Uvod v izmenjavo

Mednarodni projekti ERASMUS+ živijo z izmenjavami dijakov. Sodobna tehnologija nam sicer omogoča, da se povezujemo na daljavo, vendar so le osebni stiki lahko duša projekta. Zadnji dve leti smo bili zaradi širjenja epidemije in omejitev gibanja povsem nemočni. Izmenjave so prenehale, ne pa projekti. Tako se je dogajalo tudi s projektom Let it rain! A Solar Powered Irrigation System Built by Students. Kar nestrpno smo že pričakovali dan, ko se bomo lahko zopet srečali v živo in nadaljevali z zastavljenim delom. Končno smo le dočakali tisti svetli trenutek: pandemija se je umirila in s tem se je ponudila možnost, da se srečamo septembra s partnersko šolo v Mariboru.

 1. dan – 664 dni in 18 ur.

Po 664 dnevih čakanja in 18-urni vožnji z vlakom smo si lahko zaželeli prisrčno dobrodošlico na mariborski železniški postaji z dijaki in njihovima profesorjema-spremljevalcema iz Hamburga v Nemčiji.

Nič nismo izgubljali časa, ampak polno izkoristiti vsak trenutek druženja. Takoj po namestitvi v dijaškem domu, smo se odpravili na ogled Maribora. Že na Studenški brvi, ko smo prihajali z desnega brega reke Drave na levega, smo občudovali prelepo Dravo, nad njeno obrežje vzpenjajoči se Lent, in se z njega povzpeli na Glavni trg s fontano, pot pa nadaljevali po mestu na Trg svobode s “Kodžakom” in ga podaljšali v prelep mestni park, od tod pa na Piramido, od koder je čudovit pogled na mesto in dravsko dolino.

Prijetno utrujeni smo dan zaključili z druženjem pri večerji.

2. dan – Le ena je Logarska dolina.

Kaj je lahko lepšega, kot se prebuditi v sončno nedeljsko jutro? Jutro je kar klicalo po raziskovanju lepot Zgornje Savinjske doline.

Na poti smo se najprej ustavili v Kampu Menina. Eni dijaki so takoj preizkusili svoje plezalne sposobnosti in potem uživali  ob spustih po jeklenih vrveh (zipline). Drugi so supali po tolmunu prijetno sveže Savinje. Njena voda je kazala 12 stopinj Celzija. Manj zagnani pa so se zadovoljili z igranjem badmintona in namiznega tenisa brez mize.

Od tod smo se odpravili naprej po dolini, ki se čedalje bolj oži in pri Igli povsem stisne. Gostje iz Nemčije so kar sami preizkusili, kako so še pred 120 leti prebivalci Solčave in Logarske doline hodili v Luče: čez Iglo, seveda.

Mladi so si težko predstavljali, da takrat na tem delu še ni bilo ceste. Mi pa smo se po njej podali naprej proti vhodu v gornji del doline, kjer se nam je naenkrat razprl prečudoviti pogled na s soncem obsijano cesto in drevesa na ozadju prekrasne kulise Kamniško-Savinjskih Alp.

Pot smo nadaljevali do slapa Rinka, ki se je kljub dolgemu sušnemu obdobju še vedno kazal v vsej svoji veličini, potem pa se povzpeli na Orlovo gnezdo in se vrnili zopet nazaj v dolino. Utrujenost po napornem dnevu pa nas je že klicala, da se vrnemo nazaj v Maribor.

3. dan – Ali nam bo uspelo pobegniti iz sobe?

Kljub temu da so se mnogi že spraševali, ali jim bo uspelo pobegniti iz sobe, je bilo do nje potrebno še najprej priti. Dostop je bil mogoč skozi Biotehniško šolo Maribor.

Ker smo po več kot dveh letih lahko ponovno pozdravili dijake iz Stadtteilschule Rissen iz Hamburga v Nemčiji, smo priložnost izrabili tudi za to, da smo jim razkazali šolsko posestvo in predstavili dejavnosti, ki so na naši šoli v ospredju: skrb za živali v terariju, čebelarstvo, sadjarstvo, vinogradništvo, pridelava zelenjave in vinsko klet.

Glede na to, da se naša šola ponaša že s skoraj stoletje in pol dolgo vinogradniško tradicijo, smo zanje pripravili ocenjevanje različnih sort jedilnega grozdja. Tako kot pri športu, je tudi tukaj vsak imel svojega favorita. Zmagovalci pa so bile vse sorte, saj je bilo grozdje brez razlike izjemno okusno.

Ko je prijetno, čas hitro mine. Že je bila na vrsti soba iz katere je bilo potrebno pravi čas pobegniti. Ja, verjetno ste že ugotovili, da je dijake čakala dogodivščina v Escape roomu. Kje se lahko dijaki najhitreje povežejo med seboj, kot ravno pri takšni nalogi, ko imajo vsi isti cilj; pravi čas pobegniti iz izbrane sobe.

4. dan – Kaj imajo skupnega tla in sončna elektrarna?

Verjetno bolj malo, a za naš projekt to ne drži. Tla smo povezali z namakalnim sistemom, ki ga poganja elektrarna na sončno energijo.

Dan, ki je bil pred nami, smo namenili spoznavanju različnih tipov tal in vplivom namakanja. S pomočjo različnih eksperimentov so dijaki opazovali, kako lahko najhitreje ugotovijo, kakšna so tla v vrtu, na njivi, travniku in v sadovnjaku ali vinogradu.

Ob njih so tudi hitreje dojeli, kako namakamo različna tla in kakšne pogoje za rast imajo rastline. Cilj projekta se je nanašal prav na namakanje s pomočjo izrabe sončne energije. Dijaki so izrabo sončne energije in njeno uporabnost v praktične namene spremljali ob izpeljavi projekta. V Hamburgu so manjšo sončno elektrarno postavili dijaki, pri nas pa je za to poskrbelo podjetje BeSolar. Ob tokratni izmenjavi smo našo sončno elektrarno spravili tudi v pogon.

5. dan – Analiza vode, trgatev in bowling????

Sliši se zelo nenavadna kombinacija, ne pa za projekt ERASMUS+ in našo izmenjavo dijakov.

Pa poglejmo, kako se tovrstne nenavadne kombinacije lotimo mi: najprej z analizo vzorcev vode, ki razkrije, katera od vod je najprimernejša za namakanje vinogradov,

da se je moč jeseni veseliti slastnega mošta.

Po uspešno opravljenem delu pa se odpraviš s prijatelji na zaslužen bowling.

6. dan – Pohorje je lepo, a čez poletno sankanje ga ni!

Velemestni Hamburg ni Pohorje, zato smo se odločili, da bomo vzpon do Bellevueja premagali z vzpenjačo.  V Hamburgu je najvišja točka na 116 metrih na Bellevueju pa na 1040 metrih.

Da pa bi si vsaj nekoliko “pretegnili” noge, smo se odpravili mimo cerkve sv. Bolfenka do razglednega stolpa. Na žalost je ta toliko dotrajan, da se ni bilo mogoče povzpeti nanj. Smo se pa lahko na pašniku predali svežemu zraku in soncu, dokler ni bilo potrebno na pot proti Bellevueju in od tod do Trikotne jase. Pri spustu smo lahko uživali v čudovitem pogledu na Maribor in njegovo širšo okolico.

Čeprav veljamo Slovenci za dobre gostitelje, se sem se javil, da prvi preizkusim progo. Biti poizkusni zajec je vedno nehvaležna naloga, a ne tokrat. Vsi smo lahko neizmerno uživali ob adrenalinskem spustu. Med vožnjo ni manjkalo vzklikov navdušenja.

Po spustu se je prileglo kosilo, nato pa prosto popoldne za naše goste.

7. dan – Učitelji in dijaki znamo pripraviti okusno večerjo.

Dopoldan so naši gostje lahko izkoristili še za nakup spominkov. Popoldne pa so dijaki iz Hamburga opravljali še preizkus o poznavanju Maribora. Skupine treh dijakov so morale najti dvajset lokacij v mestu in bližnji okolici, ki so jih spoznali med bivanjem pri nas. Pri iskanju izbranih lokacij so bili zelo uspešni. Zaključna fotografija jih je pripeljala do vrha Kalvarije.

Od tam so vse poti vodile do naše jedilnice, kjer smo jim med tem pripravljali večerjo. Kuharski mojster profesor Drago Jakopin je skupaj s pomočniki pripravil domače široke rezance z različnimi polivkami.

Ob prihodu gostov je že prijetno dišalo, zato jim ni preostalo drugega, kot da pripravljene dobrote tudi poskusijo. Mojster kuhar je bil deležen številnih pohval.

Sledilo je zaključno druženje dijakov.

8. dan – Izmenjava je uspela!

Prišla je sobota in s tem tudi zaključek našega druženja. Na železniški postaji smo se poslovili od naših gostov z željo, da se novembra zopet srečamo, tokrat v Hamburgu.

Ob zaključku.

Vsi sodelujoči smo se strinjali, da je izmenjava predstavljala vrnitev v normalno vsakdanje življenje. Še bolj pomembno pa je, da se je v tednu našega druženja stkalo veliko novih prijateljstev, ki jih bo obisk v Hamburgu samo še okrepil.

Hvala gostom iz Hamburga, da so prebili led in nas obiskali v Mariboru.

Hvala Jakobu, Nejcu, Klari, Lauri, Niki, Urši, Kaji, Lari, Liessi, Lučki, Žigu in Roku, ki ste z veseljem sodelovali pri različnih dejavnosti, ki so se v tem tednu odvijale pri nas.

Hvala učiteljem in drugemu osebju šole, ki ste pomagali, da je izmenjava potekala brez zapletov.

Če bi bila z nami Tina Turner, bi zagotovo zapela “Simply the best”.

Zapisal: Simon Gračner

Fotografije: Mai Deecken, Drago Jakopin, Simon Gračner

Postavitev male sončne elektrarne BeSolar

Če je bil eden od ciljev projekta postavitev namakalnega sistema z zbiralniki deževnice, je bil naslednji cilj postavitev male sončne elektrarne BeSolar, ki bo proizvajala elektriko za potopno črpalko, ki bo črpala deževnico za namakanje njivskih površin.

Z dijaki smo pri pouku spoznavali pomen sončne energije in kako jo lahko uporabljamo pri vsakdanjem delu. Tako smo prišli tudi do ideje, da bi mala sončna elektrarna poganjala namakalni sistem. Mala sončna elektrarna bo po eni strani učni pripomoček, ki pa bo hkrati proizvajal dovolj elektrike, da bomo lahko z njo oskrbovali tudi sušilnico sadja in zelenjave ter hladilni sistem za klet z arhivskimi vini.

Podjetje BeSolar je v začetku septembra izvedlo montažo sončne elektrarne. Na streho objekta so montirali osem solarnih panelov Longi 455 Wp, ki bodo max. proizvedli 2,5 kW elektrike.

Maksimalen izkoristek panelov je 20,9 %. Po 30 letih delovanja naj bi bil donos še vedno okoli 85 % celotne zmogljivosti, torej okoli 2,1 kW.

Z dijaki bomo lahko vseskozi spremljali delovanje sončne elektrarne preko mobilnih naprav. Na ta način bodo lahko dijaki v živo spremljali kako se spreminja proizvodnja elektrike ob različnih vremenskih pogojih oz. ob različni osončenosti solarnih panelov.

Ob obisku dijakov iz partnerske šole v Hamburgu smo malo sončno elektrarno simbolično pognali.

Hvala podjetju BeSolar za dobro opravljeno delo in za donacijo modulov.

Zapisal: Simon Gračner

Fotografije: Simon Gračner, Andraž Aber

Postavitev zbiralnika za deževnico

Eden od ciljev projekta Let it rain! A Solar Powered Irrigation System Built by Students je postavitev namakalnega sistema na šolskem posestvu. Za namakalni sistem potrebujemo vodo in okoljsko gledano je za to najprimernejša deževnica. Ker do sedaj nismo imeli zbiralnikov za deževnico smo se odločili, da bomo za začetek postavili dva betonska zbiralnika, ki bosta zagotavljala zalogo 22000 litrov deževnice. Deževnico bomo zbirali iz streh dveh sosednjih stavb. Deževnico bomo uporabljali za namakanje zelenjave, ki jo pridelujemo na bližnji njivi. Nova pridobitev bo omogočala dijakom, da bodo lahko postavljali različne namakalne sisteme, ki uporabljajo deževnico.

Za postavitev betonskih zbiralnikov smo morali najprej izvesti izkop zemlje do globine 320 cm in 270 cm v širino ter 580 cm v dolžino.

Na dnu jame je bilo potrebno nasuti pesek. S peskom se je dno poravnalo in učvrstilo. Težki betonski zbiralniki bodo tako bolj stabilni.

V torek, 24. 8. 2021 pa je sledila postavitev zbiralnikov. Zbiralnik je sestavljen iz več delov, ki se med seboj zlagajo kot lego kocke. Zbiralniki so bili v dveh urah že pripravljeni za uporabo.

V naslednjih dneh smo opravili še izkop jaškov v katerih se bo zbirala voda iz streh in izkop jarkov za cevi, ki bodo to vodo pripeljale do betonskih zbiralnikov.

V zbiralniku je nameščena potopna črpalka, ki napaja kapljični namakalni sistem na njivi.

Zbiralniki za deževnico so zagotovo pridobitev za posestvo. Ta pridobitev bo prišla do izraza že ob prvi naslednji suši.

Zapisal: Simon Gračner

Fotografije: Simon Gračner

Ob zaključku projekta

Projekta Let it rain! A Solar Powered Irrigation System Built by Students smo se lotili z namenom, da pokažemo, kako pomembna je uporaba obnovljivih virov energije ter zmanjševanje porabe vode za izboljšanje stanja v okolju zdaj in v prihodnje.

Med izvajanjem projekta nam je to uspelo. Najprej smo v okviru različnih predmetov (trajnostni razvoj, gospodarjenje z naravnimi viri energije) teoretično spoznavali pridobivanje in uporabo električne energije s pomočjo sonca, nato pa smo na šoli in v Hamburgu z dijaki postavili manjši sončni elektrarni. Na šoli bo pridobljena električna energija poganjala namakalni sistem, višek elektrike pa bomo porabili v sušilnici za sušenje zelenjave in sadja. Glede na to, da so dijaki digitalno usmerjeni, je zelo pomembno, da bomo lahko z njimi vseskozi spremljali delovanje sončne elektrarne po mobilnih napravah. Na ta način bodo lahko dijaki v živo spremljali, kako se spreminja proizvodnja elektrike ob različnih vremenskih pogojih oz. ob različni osončenosti solarnih panelov.

Drugo pomembno področje projekta je bilo namakanje. Z dijaki smo pri strokovnih modulih (trajnostni razvoj, gospodarjenje z naravnimi viri energije, pridelovanje poljščin, ekološko kmetovanje, zelenjadarstvo), praktičnem pouku in na izmenjavah v Hamburgu ter Mariboru govorili o različnih namakalnih sistemih, načinih zbiranja deževnice in potem tudi postavili 22.000 literski zbiralnik deževnice ter namakalni sistem na šolskem posestvu v Mariboru. Na ta način bomo lahko na šoli pridelovali zelenjavo tudi v času suše. Ker je namakanje tesno povezano s tlemi, smo med poukom in med izmenjavami veliko časa posvetili tudi spoznavanju različnih tipov tal in njihovemu vplivu na pojav suše. Ugotavljali smo, katera voda je najprimernejša za namakanje, pri tem pa se naučili, katere tehnike analize vode so najprimernejše in katere lahko opravimo sami.

Zelo pomembno je, da smo v projekt uspeli vključiti vse programe, ki jih izobražujemo na šoli. Dijaki iz programov kmetijsko-podjetniški tehnik in naravovarstveni tehnik so obravnavali vsebine, ki so tesno povezane z namakanjem (vpliv namakanja na pridelek, načini namakanja, spremljanje padavin, namakanje v zelenjadarstvu, sadjarstvu, vinogradništvu, poljedelstvu, uporaba vode v živinoreji, namakanje v zavarovanih prostorih, materiali za namakanje, dejavniki, ki vplivajo na namakanje, vpliv namakanja na rast plevelov, postavitev namakalnega sistema, poraba vode pri namakanju, obroki namakanja, načrt namakanja, vpliv namakanja na pojav bolezni in škodljivcev …). Vodo kot zelo pomemben dejavnik smo vključili tudi v druge programe (veterinarski tehnik, cvetličar, mehanik kmetijskih in delovnih strojev) in v različne predmete (strokovni predmeti, angleščina, nemščina, fizika …).

Skozi celoten projekt smo poudarjali ekonomski in okoljski pomen projekta.

S projektom smo pridobili vsi. Šola je dobila zelo dobre učne pripomočke, ki nam bodo v prihodnje služili za pouk, za predstavitve na tehničnih dnevih za osnovne šole, za informativne dneve, za predstavitve okoliškim prebivalcem, hkrati pa bomo imeli obnovljiv vir energije, ki bo nadomestil fosilna goriva in možnost namakanja v času suše. Do zdaj smo bili vezani na vodovod. S tem pa smo dosegli pomembno zmanjšanje porabe pitne vode, ki je namenjen gojenju zelenjave.

Širša okolica bo imela od našega projekta koristi tudi zaradi tega, ker bomo s sončno elektrarno in namakanjem z deževnico znatno znižali okoljski odtis šole in šolskega posestva.

Dijaki bodo lahko pridobljeno znanje prenesli na svoje kmetije in domove. Glede na podnebne spremembe bodo morali skupaj z družinami razmišljati o prehodu na gojenje s pomočjo namakanja z deževnico in o prehodu na obnovljive vire energije. Pri kmetovanju jim bo zagotovo prišlo zelo prav znanje o različnih tipih tal, ki jim bo omogočalo boljše načrtovanje pridelave, še posebej ob pomanjkanju padavin. Pri izbiri vode pa si bodo lahko pomagali z znanjem, kako opraviti analizo vode.

Da so dijaki razumeli pomen projekta, dokazuje tudi ena izmed njihovih izjav: “Namakanje pomeni življenje.”

Koordinator projekta: Simon Gračner, univ. dipl. inž. kmet

Več o projektu lahko preberete na POVEZAVI.