34 dijakov, 3 spremljevalci, 1 Boč.
Ker delujemo naravi prijazno, smo se z vlakom odpravili do Poljčan, od koder smo se peš, kot pravi planinci, odpravili proti Planinskemu domu na Boču. Z nekaj krajšimi postanki in kakšnim selfijem smo prispeli do doma, kjer nas je pričakalo prijazno osebje.
Ker nismo nergači, smo lahko vstopili.
Po kosilu smo opravili še drugi vzpon, tokrat na vrh Boča. Hitreje, kot so nas opozarjale table, smo prišli do stolpa na vrhu Boča. Z vrha stolpa smo imeli krasen pogled na bližnjo in daljno okolico.
Drugi dan tabora se je začel s prihodom bivšega dijaka Žana Tertineka, člana DOPPS-a. Na terenu in po posredovanju dežja v planinskem domu nam je predstavil življenje gozdnih in travniških ptic, težave, s katerimi se srečujejo, kako jim lahko pomagamo, kaj je DOPPS in s čim se ukvarja, kako se mu lahko pridružimo …
To, s kakšnim navdušenjem je govoril o pticah, lahko doseže samo nekdo, ki v svoj hobi vlaga ves svoj trud in navdušenje. Pri njem je ta že zdavnaj prerasel v resno delo.
Popoldne se nas je usmilil dež, zato smo se odpravili v bližnji gozd. Tam so dijaki prepoznavali drevesne in grmovne vrste, opazovali podrast, spoznavali pomen opada ter iskali vzroke za osutost dreves. Na koncu so morali oceniti še osutost iglic pri smreki, jelki in macesnu.
Po terenskem delu smo si ogledali še filma o Krajinskem parku Boč in tujerodnih vrstah v gozdu.
Ob mraku nas je čakala še zadnja aktivnost tega dne – spoznavanje netopirjev. Pridružil se nam je Jan Gojznikar iz Slovenskega društva za proučevanje in varstvo netopirjev.
Na zanimiv način nam je predstavil življenje netopirjev in težave, s katerimi se srečujejo (npr. vetrnice). Ko že misliš, da nekaj veš o teh zanimivih sesalcih, ti postane jasno, da v resnici ne veš skoraj nič. No, vedeli smo vsaj to, da netopirji ne pijejo krvi kot nekdaj Drakula. Lej ga, vraga, še pri tem smo se motili! Obstajajo namreč tudi netopirji, ki jim kri zelo prija. Ampak s to težavo naj se ukvarjajo kar v Južni Ameriki.
Po predavanju smo se odpravili na teren, kjer smo iskali netopirje. Slišali smo jih kar nekaj. Pri poslušanju nam je pomagal ultrazvočni detektor, s pomočjo ultrazvočnega mikrofona pa smo jih lahko tudi posneli na telefon.
Na taboru pa nismo srečali le netopirjev, temveč tudi druge prebivalce okolice Boča.
Zadnji dan tabora nas je obiskala revirna gozdarka Nuša Pečnik. Na terenu nam je predstavila svoje delo. Seznanili smo se s tem, kako gozdarji izbirajo drevesa za sečnjo, kako sodelujejo z lastniki gozdov, kako ravnajo ob vetrolomih in kako so po vetrolomu pogozdovali Boč, tudi s pomočjo dronov.
Gozdarka je za dijake pripravila tudi krajšo vajo, pri kateri so morali popisati izbrani del gozda in izmeriti prsni premer dreves s premerko …
Slovo gozdarke je pomenilo tudi, da se naš tabor hitro približuje koncu.
Sledil je še spust nazaj v dolino, vožnja z vlakom … In tako je prišel čas, da se poslovimo.
Zapisal: Simon Gračner
Fotografije: Simon Gračner, Ana Julija Blefari