Naš projekt Okusi zamrznjeni v času, revolucija v prehrani, ki spreminja pravila igre teče proti koncu. Poskrbeti moramo da se bo njihova aroma obdržala še dolgo po zaključku. Ravno zato smo se sredo 15.4 2026 odpravili na zadnjo izmenjavo v Bansko Bistrico na Stredno odborno skolo pod Banošem.
Stredno odborno školo Pod Banošem vodi moto »Kar učimo, to delamo«. Praksa je prav tako pomembna kot teoretični pouk in to se čuti na vsakem koraku šole. Na šoli je veliko praktičnih strokovnih učilnic, akvariji, vivariji, terariji, voliere in vse polno živih živali, različnih vrst, oblik in barv, kač, plazilcev, pajkov, rib, ptic. Imajo tudi psarno dalmatinskih psov, čebelnjak in mizarsko delavnico za izdelavo panjev. Imajo tudi dobro opremljene delavnice za bodoče peke, slaščičarje, kuharje ali mesarje. O kakovosti njihovih pekovskih, slaščičarskih in mesnih izdelkov se lahko prepričate neposredno v šolskih prodajalnah. Zaradi velikega zanimanja učencev za konjerejo in jahanje je šola nabavila nekaj konj. Tisti, ki jih zanima lov z ujedami, se lahko nauči dela z njimi.
Prakso pa dijaki opravljajo tudi v različnih podjetjih in ustanovah v okolici. Šolsko življenje je polno zanimivih dejavnosti za širšo javnost. Niso le izobraževalni prostor, ampak tudi cona počitka, sprostitve in zabave. Med sezono organizirajo priljubljene kmečke tržnice, znane kot odprtje in zaprtje Banoša. Za ljudi so postale sinonim za otvoritev in zaključek kmečke sezone ter pridelavo kakovostne hrane primarnih pridelovalcev. Po nas Slovencih so povzeli tudi Tradicionalni zajtrk, otroci v vseh vrtcih v Banski Bystrici dobijo za zajtrk svež kruh, maslo, med, mleko, ki prihajajo iz njihove šole in od primarnih proizvajalcev v regiji.
Pri vsem delu sodelujejo dijaki, ki se tako učijo za življenje in kar jim pomaga izbrati njihovo poklicno pot. Dijaki tudi kuhajo in strežejo v šolski kuhinji. Poleg šole je dijaški dom. Dijaki, ki v njem bivajo imajo lahko pri sebi tudi hišne ljubljenčke, nekateri tudi v terapevtske namene. Šola ponuja zanimive izobraževalni programe kot so podjetnik za razvoj podeželja, upravljalec regionalnega turizma, vzrejevalec hišnih ljubljenčkov, pek, mesar, slaščičar, vrtnar, kuhar, za odrasle tudi čebelar in pivovar.
Prvi dan izmenjave smo spoznavali šolo na interaktiven način. Po nastanitvi v dijaškem domu nas je čakal okusen zajtrk, ki so ga za nas pripravili njihovi dijaki. Nato nam je učiteljica predstavila delo s terapevtskimi psmi. V dejavnosti so lahko dijaki aktivmo sodelovali in opazovali pridni dalmatinki pri delu. Za tem nas je učiteljica Janka, odpeljala na degustacijo njihovih mesnih in pekovskih izdelkov, po degustaciji pa na kratko predstavitev šole in njenih dejavnosti.
Naslednja interaktivna dejavnost je bila spoznavanje učenja in dela ptic ujed, ki jih uporabljajo pri lovu. Dijakinje so pokazale njihov let in poudarile kako pomembno je vsakodnevno delo s pticami. Bolj ubogljive so, če jih stimulirajo z surovim mesom. S pticami so se dijaki lahko tudi fotografirali.
Od ptic nas je pot vodila k hlevčku, kjer imajo dva konja haflingerja in oslico Barbaro. S konji vedno dodelujejo na različnih dogodkih v kraju, peljejo jih v vrtce, šole, kjer izvajajo različne delavnice. Konje so dijaki osedlali, tako da smo se lahko poizkusili v ježi.
Po okusnem kosilu smo si ogledali še njihov vivarij oz. vivarije. Tam smo spoznali njihove kuščarje, kače, škropione, papige in ostale ptiice, podgane in celo mesojede rastline. Za vse živali dnevno skrbijo dijaki.
Zadnja postaja pa je bila njihova slaščičarska delavnica, kjer smo zamesili in spekli piškote z liofiliziranimi malinami, jagodami ter koščki čokolade. Nekaj smo jih poizkusili, druge pa pripravili za prodajo na sobotni tržnici.
Po dejavnostih smo se malo spočili, nato pa se odpravili v mesto, kjer nas je najbolj prevzel nakupovalni center, kjer smo se najedli in še kaj malega zapravili.
Naslednji dan smo se zgodaj zjutraj z avtobusom odpravili v 2,5 ure oddaljen kraj Smolenice v bližini Trnave. Ko smo stopili iz avtobusa nas je pot vodila do Čebeljega sveta Nektarie. Podjetje je nastalo leta 2007 in ima tri lastnike ter je medovinarstvo in čebelarstvo v enem. Na mestu za ogleda ni čebel, le te so v 3 km oddaljenih čebelnjakih. Za proizvodnjo medenega vina odkupujejo tudi med ostalih slovaških čebelarjev.
Eden od lastnikov nas je vodil skozi proizvodne prostore in nam razložil nastanek medenega vina. V posebnih posodah zmešajo med in vodo ter mešanici dodajo kvasovke. Naslednjih par tednov v sodih poteka fermentacija, nato se produkt stara v lesenih barik sodih. Proizvod ima okoli 80g sladkorjev na liter, zato je namenjen tistim, ki imajo radi sladka vina. Da so obogatili izbiro, so začelimedenemu vinu dodajati tudi koncentriran sok črnega ribeza, maline. Nekatere proizvode zorijo v inox sodih, le ti so drugega okusa.
Proizvajajo tudi medeno pivo. Za razliko od drugih pivovarjev med dodajo že v ječmenov slad in ne na koncu proizvodne piva.
Po ogledu in nakupu njihovih svetovno znanih in zlato ocenjenih izdelkov smo se odpravili v Dolno Krupo v naslednje podjetje, v Medolandijo.
Dvorec Dolná Krupá je bil eno od rezidenc družine Chotek, ene najvidnejših čeških plemiških družin. Tukaj je stal rozarij Dolná Krupá, ki ga je ustanovila grofica Marie Henrietta Chotek von Wognin.
Medolandija je svojo zgodbo navezala prav na to plemiško družino.
Na mestu Medolandije je bila včasih destilarna, po vojni je bil večji del porušen. V 200 let starem delu, ki je ostal je zdaj restavracija. Od destilarne je ostal tudi dimnik, ki se sedaj vzpenja v sredini rozariuma. Rozarium so postavili v čast grofice Marie Henriette. Le ta je v svojem tako imenovanem muzeju vrtnic imela kar 2000 vrst. Med vojno je bil njen vrt uničen.
Nisi pa vrtnice edina zgodba, ki je navdihnila Medolandijo. Tu je še grajski učitelj klavirja Ludwik van Beethoven, ki se je zaljubil v eno od učenk in njej v čast zapisal Lunino sonato.
Vsi ti navdihi pa so vodili lastnike v proizvodnjo najboljše medovine na svetu. Proizvajajo tudi medovino z okusom vrtnic, pa Beethovnovo medovino. Sodelujejo z okoli 150 čebelarji od katerih odkupujejo med za svoje proizvode.
Tretji dan izmenjave smo začeli z čebelarskimi delavnicami. Izdelovali smo satnice iz voska, Iz posušenih zelišč smo naredili čajno mešanico. Ingver, česen in limono smo zmleli v blenderju. Mešanici smo dodali med in vse to napolnili v kozarce ter etiketirali.
V eni delavnici smo poizkušali njihov med, v drugi smo iskali matico na slikovnem satju.
Izdelovali smo tudi povoskane krpice s katerimi lahko zavijamo določene izdelke (mila) ali zapiramo kozarce.
Zadnja delavnica je bila namenjaena pridobivanju apilarnila (trotovskih ličink in njihove hrane) za liofilizacijo. Ko smo iz satja odstranili dovolj ličink in hrane smo vse to zmleli v tarilnici od nalili na peki papir, ki je bil nameščen na pladenj liofilizatorja. Na preostale štiri pladnje smo stresli cvetni prah in prvič vklopili liofilizator.
Po delavnicah smo se odpravili k njihovim panjem, kjer nam je mojster čebelar Radko pokazal delo z njihovimi čebeljimi družinami. Imajo res mirno kranjsko sivko, na kar smo lahko ponosni tudi mi Slovenci.
Zadnja postaje dne pa je bil Fuggerov dvorec. Dvorec ima restavracijo, prenočišča in wellness. V dvoru se odvija tudi del prakse dijakov. Malo smo se osvežili v bazenu, se predali vodni masaži v jacuzzija in se na koncu še malo ogreli v savnah.
V soboto pa je napoči dan D – Dan pod Banošem. Zjutraj smo po zajtrku odšli urejat stojnico, se dogovorili o cenah in načinu prodaje izdelkov. Odprtje tržnice se je začelo z procesijo njihovih izobraževalnih programov. Nato je šola zaživela. V prostor pod Banošem je drlo polno obiskovalcev. Na tržnicah si lahko nakupoval hrano, zelišča, vrtnine, različne ročnodelske izdelke, pijačo. Za otroke je vseskozi potekal animacijski program z poslikavo obraza, božanjem živali, jahanjem, vožnjo na vrtiljaku, spoznavanjem plazilcev, ptic, igranjem na napihljivem gradu. Za animacijo najmlajših so poskrbeli dijaki, starši pa so lahko mirno nakupovali. Tudi naši dijaki so se izkazali pri prodaji. Prodajali smo vse kar smo pripravili tekom projekta, liofilizirano sadje, zelenjavo, sir, liofilizirane gotove jedi, iofilizirano pasjo hrano, kremne med z liofiliziranim sadjem. Za konec dneva smo še preverili kako je liofilizator opravil svoje delo. In v steklene kozarce shranili cvetni prah in apilarnil. Dan je tako hitro minil in vse napolnil z novimi izkušnjami in vtisi.
Zadnji dan izmenjave smo prejeli certifikate, se poslovili od naših gostoljubnih gostiteljev in od dijakov iz češke šole in se odpravili še na ogled njihovega glavnega mesta Bratislave.
Bratislava je glavno mesto Slovaške in z okoli pol milijona prebivalci hkrati tudi največje mesto te države, a je glede na velikost Slovaške razmeroma majhna prestolnica, ker ima to vlogo komaj okoli sto let. Uradno se tako imenuje šele od leta 1919, pred tem so tudi Slovaki uporabljali iz nemščine izvirajoče ime Prešporok. Bratislava leži na jugozahodnem Slovaškem ob vznožju Malih Karpatov, ki zavzema oba bregova reke Donave in levi breg reke Morave. Meji na Avstrijo in Madžarsko je edina državna prestolnica, ki meji na dve suvereni državi. V Bratislavi je med drugim sedež največje in najstarejše slovaške Univerze Komenskega, Slovaške tehniške univerze ter Slovaške akademije znanosti.
V Bratislavi smo po ogledu, grada in mesta poiskali še restavracijo z tradicionalno slovaško hrano, uživali še v zadnjih okusih potovanja in se odpravili proti domu.
Kristina Dolinar Paulič