Stredno odborno školo  Pod Banošem vodi moto »Kar učimo, to delamo«. Praksa je prav tako pomembna kot teoretični pouk in to se čuti na vsakem koraku šole. Na šoli je veliko praktičnih strokovnih učilnic, akvariji, vivariji, terariji, voliere in vse polno živih živali, različnih vrst, oblik in barv, kač, plazilcev, pajkov, rib, ptic. Imajo tudi psarno dalmatinskih psov, čebelnjak in mizarsko delavnico za izdelavo panjev. Imajo tudi dobro opremljene delavnice za bodoče peke, slaščičarje, kuharje ali mesarje. O kakovosti njihovih pekovskih, slaščičarskih in mesnih izdelkov se lahko prepričate neposredno v šolskih prodajalnah. Zaradi velikega zanimanja učencev za konjerejo in jahanje je šola nabavila nekaj konj. Tisti, ki jih zanima lov z ujedami, se lahko nauči dela z njimi.

Prakso pa dijaki opravljajo tudi v različnih podjetjih in ustanovah v okolici. Šolsko življenje je polno zanimivih dejavnosti za širšo javnost. Niso le izobraževalni prostor, ampak tudi cona počitka, sprostitve in zabave. Med sezono organizirajo priljubljene kmečke tržnice, znane kot odprtje in zaprtje Banoša. Za ljudi so postale sinonim za otvoritev in zaključek kmečke sezone ter pridelavo kakovostne hrane primarnih pridelovalcev. Po nas Slovencih so povzeli tudi Tradicionalni zajtrk, otroci v vseh vrtcih v Banski Bystrici dobijo za zajtrk svež kruh, maslo, med, mleko, ki prihajajo iz njihove šole in od primarnih proizvajalcev v regiji.

Pri vsem delu sodelujejo dijaki, ki se tako učijo za življenje in kar jim pomaga izbrati njihovo poklicno pot. Dijaki tudi kuhajo in strežejo v šolski kuhinji. Poleg šole je dijaški dom. Dijaki, ki v njem bivajo imajo lahko pri sebi tudi hišne ljubljenčke, nekateri tudi v terapevtske namene. Šola ponuja zanimive izobraževalni programe kot so podjetnik za razvoj podeželja, upravljalec regionalnega turizma, vzrejevalec hišnih ljubljenčkov, pek, mesar, slaščičar, vrtnar, kuhar, za odrasle tudi čebelar in pivovar.

Prvi dan izmenjave smo spoznavali šolo na interaktiven način. Po nastanitvi v dijaškem domu nas je čakal okusen zajtrk, ki so ga za nas pripravili njihovi dijaki. Nato nam je učiteljica predstavila delo s terapevtskimi psmi. V dejavnosti so lahko dijaki aktivmo sodelovali in opazovali pridni dalmatinki pri delu. Za tem nas je učiteljica Janka, odpeljala na degustacijo njihovih mesnih in pekovskih izdelkov, po degustaciji pa na kratko predstavitev šole in njenih dejavnosti.

Naslednja interaktivna dejavnost je bila spoznavanje učenja in dela ptic ujed, ki jih uporabljajo pri lovu. Dijakinje so pokazale njihov let in poudarile kako pomembno je vsakodnevno delo s pticami. Bolj ubogljive so, če jih stimulirajo z surovim mesom. S pticami so se dijaki lahko tudi fotografirali.

Od ptic nas je pot vodila k hlevčku, kjer imajo dva konja haflingerja in oslico Barbaro. S konji vedno dodelujejo na različnih dogodkih v kraju, peljejo jih v vrtce, šole, kjer izvajajo različne delavnice. Konje so dijaki osedlali, tako da smo se lahko poizkusili v ježi.

Po okusnem kosilu smo si ogledali še njihov vivarij oz. vivarije. Tam smo spoznali njihove kuščarje, kače, škropione, papige in ostale ptiice, podgane in celo mesojede rastline. Za vse živali dnevno skrbijo dijaki.

Zadnja postaja pa je bila njihova slaščičarska delavnica, kjer smo zamesili in spekli piškote z liofiliziranimi malinami, jagodami ter koščki čokolade. Nekaj smo jih poizkusili, druge pa pripravili za prodajo na sobotni tržnici.

Po dejavnostih smo se malo spočili, nato pa se odpravili v mesto, kjer nas je najbolj prevzel nakupovalni center, kjer smo se najedli in še kaj malega zapravili.

Naslednji dan smo se zgodaj zjutraj z avtobusom odpravili v 2,5 ure oddaljen kraj Smolenice v bližini Trnave. Ko smo stopili iz avtobusa nas je pot vodila do Čebeljega sveta Nektarie. Podjetje je nastalo leta 2007 in ima tri lastnike ter je medovinarstvo in čebelarstvo v enem. Na mestu za ogleda ni čebel, le te so v 3 km oddaljenih čebelnjakih. Za proizvodnjo medenega vina odkupujejo tudi med ostalih slovaških čebelarjev.

Eden od lastnikov nas je vodil skozi proizvodne prostore in nam razložil nastanek medenega vina. V posebnih posodah zmešajo med in vodo ter mešanici dodajo kvasovke. Naslednjih par tednov v sodih poteka fermentacija, nato se produkt stara v lesenih barik sodih. Proizvod ima okoli 80g sladkorjev na liter, zato je namenjen tistim, ki imajo radi sladka vina. Da so obogatili izbiro, so začelimedenemu vinu dodajati tudi koncentriran sok črnega ribeza, maline. Nekatere proizvode zorijo v inox sodih, le ti so drugega okusa.

Proizvajajo tudi medeno pivo. Za razliko od drugih pivovarjev med dodajo že v ječmenov slad in ne na koncu proizvodne piva.

Po ogledu in nakupu njihovih svetovno znanih in zlato ocenjenih izdelkov smo se odpravili v Dolno Krupo v naslednje podjetje, v Medolandijo.

Dvorec Dolná Krupá je bil eno od rezidenc družine Chotek, ene najvidnejših čeških plemiških družin. Tukaj je stal rozarij Dolná Krupá, ki ga je ustanovila grofica Marie Henrietta Chotek von Wognin.

Medolandija je svojo zgodbo navezala prav na to plemiško družino.

Na mestu Medolandije je bila včasih destilarna, po vojni je bil večji del porušen. V 200 let starem delu, ki je ostal je zdaj restavracija. Od destilarne je ostal tudi dimnik, ki se sedaj vzpenja v sredini rozariuma. Rozarium so postavili v čast grofice Marie Henriette. Le ta je v svojem tako imenovanem muzeju vrtnic imela kar 2000 vrst. Med vojno je bil njen vrt uničen.

Nisi pa vrtnice edina zgodba, ki je navdihnila Medolandijo. Tu je še grajski učitelj klavirja Ludwik van Beethoven, ki se je zaljubil v eno od učenk in njej v čast zapisal Lunino sonato.

Vsi ti navdihi pa so vodili lastnike v proizvodnjo najboljše medovine na svetu. Proizvajajo tudi medovino z okusom vrtnic, pa Beethovnovo medovino. Sodelujejo z okoli 150 čebelarji od katerih odkupujejo med za svoje proizvode.

Tretji dan izmenjave smo začeli z čebelarskimi delavnicami. Izdelovali smo satnice iz voska, Iz posušenih zelišč smo naredili čajno mešanico. Ingver, česen in limono smo zmleli v blenderju. Mešanici smo dodali med in vse to napolnili v kozarce ter etiketirali.

V eni delavnici smo poizkušali njihov med, v drugi smo iskali matico na slikovnem satju.

Izdelovali smo tudi povoskane krpice s katerimi lahko zavijamo določene izdelke (mila) ali zapiramo kozarce.

Zadnja delavnica je bila namenjaena pridobivanju apilarnila (trotovskih ličink in njihove hrane) za liofilizacijo. Ko smo iz satja odstranili dovolj ličink in hrane smo vse to zmleli v tarilnici od nalili na peki papir, ki je bil nameščen na pladenj liofilizatorja. Na preostale štiri pladnje smo stresli cvetni prah in prvič vklopili liofilizator.

Po delavnicah smo se odpravili k njihovim panjem, kjer nam je mojster čebelar Radko pokazal delo z njihovimi čebeljimi družinami. Imajo res mirno kranjsko sivko, na kar smo lahko ponosni tudi mi Slovenci.

Zadnja postaje dne pa je bil Fuggerov dvorec. Dvorec ima restavracijo, prenočišča in wellness. V dvoru se odvija tudi del prakse dijakov. Malo smo se osvežili v bazenu, se predali vodni masaži v jacuzzija in se na koncu še malo ogreli v savnah.

V soboto pa je napoči dan D – Dan pod Banošem. Zjutraj smo po zajtrku odšli urejat stojnico, se dogovorili o cenah in načinu prodaje izdelkov. Odprtje tržnice se je začelo z procesijo njihovih izobraževalnih programov. Nato je šola zaživela. V prostor pod Banošem je drlo polno obiskovalcev. Na tržnicah si lahko nakupoval hrano, zelišča, vrtnine, različne ročnodelske izdelke, pijačo. Za otroke je vseskozi potekal animacijski program z poslikavo obraza, božanjem živali, jahanjem, vožnjo na vrtiljaku, spoznavanjem plazilcev, ptic, igranjem na napihljivem gradu. Za animacijo najmlajših so poskrbeli dijaki, starši pa so lahko mirno nakupovali. Tudi naši dijaki so se izkazali pri prodaji. Prodajali smo vse kar smo pripravili tekom projekta, liofilizirano sadje, zelenjavo, sir, liofilizirane gotove jedi, iofilizirano pasjo hrano, kremne med z liofiliziranim sadjem. Za konec dneva smo še preverili kako je liofilizator opravil svoje delo. In v steklene kozarce shranili cvetni prah in apilarnil.  Dan je tako hitro minil in vse napolnil z novimi izkušnjami in vtisi.

Zadnji dan izmenjave smo prejeli certifikate, se poslovili od naših gostoljubnih gostiteljev in od dijakov iz češke šole in se odpravili še na ogled njihovega glavnega mesta Bratislave.

Bratislava je glavno mesto Slovaške in z okoli pol milijona prebivalci hkrati tudi največje mesto te države, a je glede na velikost Slovaške razmeroma majhna prestolnica, ker ima to vlogo komaj okoli sto let. Uradno se tako imenuje šele od leta 1919, pred tem so tudi Slovaki uporabljali iz nemščine izvirajoče ime Prešporok. Bratislava leži na jugozahodnem Slovaškem ob vznožju Malih Karpatov, ki zavzema oba bregova reke Donave in levi breg reke Morave. Meji na Avstrijo in Madžarsko je edina državna prestolnica, ki meji na dve suvereni državi. V Bratislavi je med drugim sedež največje in najstarejše slovaške Univerze Komenskega, Slovaške tehniške univerze ter Slovaške akademije znanosti.

V Bratislavi smo po ogledu, grada in mesta poiskali še restavracijo z tradicionalno slovaško hrano, uživali še v zadnjih okusih potovanja in se odpravili proti domu.

Kristina Dolinar Paulič

The post Erasmus+ projekt Okusi zamrznjeni v času, revolucija v prehrani, ki spreminja pravila igre appeared first on BTS.

Šola je poklicna ustanova s poudarkom na kmetijskem in veterinarskem izobraževanju. Ponuja tudi tečaje za odrasle, kmete in konjarje ter tečaje umetnega osemenjevanja in prenosa zarodkov pri govedu. Redno izobražujejo okoli 300 učencev kater uči 32 učiteljev. Šola se nahaja v mestecu Lanškroun na vzhodni Češki.

Šolska kmetija ima 200 ha kmetijskih zemljišč in pašnikov, dva hleva za konje in velik hlev za krave in ograde za domače živali, kot so ovce, koze in perutnina, vključno s prepelicami in osli (kmetija) in par panjev, kamor se dijaki lahko odpravijo v okviru čebelarskega krožka. Šola ima lastno mlekarno, kjer učenci opravljajo prakso pouk in sami izdelujejo sir, mleko, skuto in jogurt. Šola je sodelovala na številnih mednarodnih projektih od leta 2000.

Prvi dan izmenjave so nam njihovi  dijaki predstavili prostore šole in njihovo posest, kjer se nahajajo njihovi hlevi, pašniki, maneže in pa seveda tudi konji.

Bolj podrobno predstavitev njihovih konj in treningov smo dobili 4. dan , ko so nas tamkajšnji dijaki zopet popeljali skozi njihove hleve, ter nam predstavili novi in stari del zgradb. Ogledali smo si tudi prostor kjer konjem pripravljajo obroke, njihovo sedlarno za shranjevanje opreme in si ogledali njihove izpuste. Izvedeli smo malo več o pogojih in pravilih, ki se jih morajo držati dijaki, ki imajo na šolski posesti svoje konje in kakšen je proces včlanitve v njihov tekmovalni klub.

Vsako leto pa šola gosti tudi tekmo v preskakovanju ovir, ki se odvija na dan ustanovitve njihove šole. Dijaki tudi sami tekmujejo na tekmah, ter dosegajo odlične rezultate.

Ponudili so nam tudi možnost jahanja. Konji so nas že zasedlani pričakali v eni izmed pokritih jahalnic. Vsak učenec je dobil svojega konja, češki dijaki pa so nas na vrvi najprej v koranu nato nekaj krogov v kasu, vodili po maneži.

Takoj za konji smo si ogledali tudi  njihovo šolsko govedo.

V šoli imajo  imajo kar precej glav goveda od telic do bikov in tudi teličkov. Telički so bili nastanjeni zunaj poleg hleva v tako imenovanih iglujih po eden ali dva skupaj. Bilo jih je kar 15 različnih pasem in različnih starosti. Z njimi smo se igrali tako da so nam cuzali prste, nas lizali, se čohali ipd. Govedo je v hlevu razdeljeno na dve strani po sredini pa je velik hodnik na katerem se ob strani nastavlja hrana. Na desni strani je prostor na katerem z malim traktorjem vozijo bale in jih delijo ko nastavljajo hrano. Na desni strani pa je molzišče, preoblačilnice in drugi prostori. Krave molzejo dvakrat na dan zjutraj ob 7.00 in popoldan ob 16.00. Za vse živali skrbijo učenci šole vsak dan tudi med počitnicami, zato končajo en teden prej, ker morajo priti med počitnicami za en teden tja in vsak dan skrbeti za živali, to vključuje hranjenje, čiščenje živali in boksov ter drugih obveznosti povezanih z živalmi. Tudi molzejo učenci skupaj z profesorico vsak dan.

V torek smo se odpravili v bližnje univerzitetno mesto Olomouc, kjer so si ogledali njihov živalski vrt. Po ogledu le tega nas je pot vodila k Poljski meji, kjer smo si ogledali tovarno Marlenka. V njej izdelujejo okusne medene tortice. Pri izdelavi le teh med drugim uporabljajo tudi liofilizirana živila. Tovarna Marlenka (Marlenka International) je češko podjetje, ki ga je leta 2003 ustanovil Armenec Gevorg Avetisjan v mestu Frýdek-Místek. Proizvajajo znane medene torte in pecivo po starem armenskem družinskem receptu, ki jih izvažajo v številne države. Podjetje se je iz majhne obrti hitro razvilo v uspešnega mednarodnega proizvajalca. Aprila leta 2009, je bila končana popolnima nova, moderna proizvodna hala z površino kar 4,000 kvadratnih metrov.

V halo smo vgradili popolnoma avtomatizirano proizvodno linijo, katero je zasnovana in na Nizozemskem. Kot takšna je proizvodna linija edinstvena na svetu in proizvodna kapaciteta je 1000 tort na uro.

V sredo, 28. 1.2026 smo obiskale gorsko turistično središče Dolna Morava na Češkem. Izlet je bil namenjen spoznavanju naravnih znamenitosti ter doživetju drugačnega okolja, hkrati pa je ponujal tudi veliko nepozabnih trenutkov in prijetnega druženja.

Osrednji del našega obiska je bil ogled znamenitega Sky Bridge 721, enega najdaljših visečih mostov za pešce na svetu. Že sam prihod do mostu je bil poseben, saj nas je obdajala čudovita, zasnežena, gorska pokrajina. Hoja po mostu visoko nad dolino je bila za mnoge prava preizkušnja poguma, a hkrati izjemno doživetje. Razgledi na okoliške gore, gozdove in globoko pod nami ležečo dolino so bili osupljivi in so nas povsem prevzeli kljub megli.

Po ogledu mostu smo se odpravile na kosilo v bližnjo gorsko kočo, kjer smo si po aktivnem dopoldnevu privoščile topel obrok in krajši počitek. Prijetno vzdušje, domača hrana in pogovor o vtisih z mostu so še dodatno polepšali naš obisk. Za piko na i pa je sledila še vožnja z letnimi sankami, ki je poskrbela za veliko smeha, navdušenja in adrenalina med spuščanjem v dolino.

Obisk Dolne Morave je bil za vse nas zelo posebna izkušnja. Združil je naravne lepote, zanimivo arhitekturo, zabavne aktivnosti in mednarodno sodelovanje v okviru Erasmusa. Takšni izleti ne bogatijo le našega znanja, temveč ustvarjajo tudi spomine, ki jih bomo še dolgo nosile s seboj.

V četrtek  smo se učile izdelovati sir v njihovi mlekarni. Izdelale smo tudi pleteno košarico iz sira, ki smo jo napolnile z koščki sira. Vsi narejeni izdelki so bili namenjeni prodaji v šolski prodajalni, nekaj izdelkov so dobili tudi kot darilo pred odhodom.       V drugem prostoru smo se učili molsti krave, spoznavali smo anatomijo prašiča in krave.

Vsak dan izmenjave smo si vzeli čas tudi za našo glavno stvar projekta liofilizacijo. Češka šola se je že preizkusila v liofilizaciji mleka in mlečnih izdelkov. Tudi mi smo pripravili mleko in njihov domači sir na liofilizacijo. Presenečeni smo bili nad teksturo in okusom izdelkov. Liofilizirali smo tudi jajca, ki smo jih predhodno stepli. Iz mleka v prahu, jajc v prahu, moke in sladkorja smo napravili mešanico za palačinke. Pogovarjali smo se tudi o tem kako liofilizirati kolostrum. Kolostrum v prahu bi lahko služil kot prehrana telet, ki so ostali brez matere ali na kateri drugi način ne morejo prejemati kolostruma. Zelo zanimiv izdelek je tudi liofiliziran sir. Je sicer malo bolj slan, ampak je primeren kot  snak prigrizek ob kruhu in pijači. Kar pa je najbolj pomembno je to, da mu z liofilizacijo podaljšamo obstojnost in razširimo meje uporabe.

Zadnji dan izmenjave je potekal v bolj sproščenem vzdušju, poizkušali smo izdelke, predstavili še naše plakate, predstavitve in si na koncu podelili certifikate o udeležbi, po končani dejavnosti na šoli smo se z vlakom odpravili do češkega glavnega mesta Prage, kjer smo si ogledali njene znamenitosti, se v miru najedli in se v poznih večernih urah odpravili na nočno vožnjo proti Mariboru.

Kristina Dolinar Paulič

The post Erasmus+ projekt Okusi zamrznjeni v času, revolucija v prehrani, ki spreminja pravila igre appeared first on BTS.

2024-1-SI01-KA210-VET-000255225

Od 28.9.2025 do 4.10.2025 je potekala prva izmenjava v okviru projekta Okusi zamrznjeni v času; revolucija v prehrani, ki spreminja pravila igre. Z dijaki iz Střední škola zemědělská a veterinární Lanškoroun na Češkem, Stredno odborno školo v Banjski Bystrici.

V ponedeljek smo naše partnerje povabili na šolo, predstavili posestvo, specialne učilnice, vivarij, šolsko ambulanto, vinograde, sadovnjake, rastlinjake. Zanimalo nas je predvsem to, kaj na našem posestvu pridelamo in katero od teh živil lahko liofiliziramo. Po kratkem pozdravnem nagovoru smo se razdelili v skupine in začeli z delom. Ena skupina je že pripravljeno liofilizirano sadje zmlela v mešalniku ter ga dodala kremnemu medu. Druga skupina je pripravljala Pohorski pisker, slovensko tradicionalno jed iz mesa, zelenjave in žitaric. Po pripravi kremnega medu in Pohorskega piskra je sledila kratka predstavitev liofilizacije ter prikaz vstavljanja jedi v liofilizator.  Po uspešnih delavnicah smo si privoščili skupno kosilo in popoldanski oddih.

V torek smo v okviru strokovne ekskurzije obiskali podjetje, ki se ukvarja s predelavo sadja – liofilizacijo in klasičnem sušenjem sadja lastnice Angele Vratuša . Kmetija je obkrožena z sadovnjaki, kjer uspeva slastno sadje –  jabolka, hruške, češnje, jagode in še kaj. Najboljše je seveda sveže. Da bi pa imeli vitamine tudi za hudo zimo, sadje narežejo na krhlje in posušijo, za ohranjanje oblike, vonja in vseh zdravju koristnih sestavin v živilu pa je najboljši način konzerviranja liofilizacija. V njihovi ponudbi je tudi sušeni kaki in vsestranska aronija! Če še niste poskusili, imate priložnost, da si pri gospe Angeli v Kraščih nabavite zaloge zdravih prigrizkov! Najbolj okusni so liofilizirani izdelki, katere smo lahko vsi poizkusili. Gospa Angela nam je predstavila tudi njihov postopek liofilizacije. Živila najprej na tanko narežejo ter zamrznejo. Zamrznjene vstavijo v liofilizator. Vanj vstavi tudi različna živila z približno istim procentom vode. Po dveh ali treh dnevih kot traja njihov proces sublimacije vode in končnega sušenja vzamejo živila iz liofilizatorja in jih shranijo v steklenih neprodušno zaprtih posodah. Za manjše količine živil imajo tudi posebne vrečke, ki jih zavarijo. Po potrebi izvajajo tudi usluge liofilizacije tistim, ki svoje sadje želeli shraniti za mrzle zimske dni. Liofilizirali so že ogromno vrst sadja, zelenjave cvetja. dijakom so bile najbolj zanimive liofilizirane penice. Uporabne so predvsem za dekoracijo v slaščičarstvu, saj se ne navlažijo in ohranijo svojo obliko dalj časa.

Na koncu obiska smo izmenjali nekaj dragocenih izkušenj o postopkih liofilizacije različnih živil in se odpravili na novo lokacijo Vidiv vrh, kjer smo se naučili kako napraviti medoviti vrt. Tudi vsa medovita zelišča lahko liofiliziramo ter v njih ohranimo vse potrebne zdravilne učinkovine – lahko iz njih nato izdelujemo macerate, tinkture, lahko jih uživamo kar take ali liofilizirane dodajamo različnim jedem.

Ker pa lačni želodčki ne stojijo pokonci smo svoje potovanje zaključili z dobro hrano ekipe čebelarja Štefana Šemna, ki nam je ob jedači in pijači predstavil svoje čebelarstvo, apiturizem in apiterapijo. Poizkusili smo lahko njegov sortni med, cvetni prah in njegove medene pijače. V dar smo dobili tudi svež cvetni prah in matični mleček, namenjen liofilizaciji naslednji dan.

Naslednji dan smo se spet zbrali na šoli in nadaljevali z delavnicami liofilizacije. Naš Pohorski pisker je bil liofiliziran, zato smo ga vzeli iz liofilizatorja in ga shranili v steklene posode. Vzeli smo malo pripravljene jedi in jih za poizkus dodali vodo ter jo zagreli. Voda se je lepo povezala z ostalimi sestavinami in dobili smo enotno enolončnico, ki je bila prav tako okusna kot pred liofilizacijo. Po degustaciji pripravljene jedi smo začeli pripravljati na liofilizacijo različno sadje, zelenjavo. Tako smo na tanko narezali paradižnik, buče, jabolka, čebulo, česen, grozdje.

Prikazali smo kako se na liofilizacijo pripravi matični mleček in kako cvetni prah.

Ker nam je ostalo še nekaj kremnega medu smo izdelali še dve mešanici, eno z dodatkom liofiliziranega grozdja in drugo z dodatki liofilizirane asimine (indijske banane).

Kremni med smo napolnili v kozarce. Ena skupina dijakov je začela pripravljat osnutek nalepk za naše izdelke.

Na koncu dneva smo izmenjali še nekaj dragocenih izkušenj ter se malo spočili, saj nas je naslednji dan čakala izlet in zgodnja ura odhoda. Odpravili smo se proti Primorski. Naš prvi postanek je bil pri Predjamskem gradu v postojni. Grad smo si sicer ogledali samo od zunaj, stisnili eno skupinsko fotko in se odpravili naprej proti Postonjski jami. Skupaj smo si nato ogledali to našo največjo in najlepšo jamo. Postojnska jama je kraški jamski sistem v bližini Postojne. S 24.340 metri raziskanih podzemnih rovov je največja turistična jama na Dinarskem krasu. Po tem ko si je reka Pivka utrla pot v podzemlje, je v dveh milijonih let postopoma zniževala svojo strugo in tako ustvarjala različna nadstropja jame. Voda, ki je pronicala skozi zakraselo površje, je v suhih rovih skozi tisočletja, kapljico za kapljico, odlagala kalcit iz raztopljenega apnenca. Ustvarjala je edinstvene kapniške oblike – stalaktite, stalagmite, bisere, zavese, cevčice …Postojnska jama danes slovi kot zibelka speleobiologije – biološke vede o življenju živali v podzemlju. Najbolj znana je človeška ribica.

Vsi, ki smo si jamo ogledali smo bili navdušeni nad njeno lepoto in ves čas ogledala odkrivali na kaj nas spominjajo edinstveni kapniki. Po ogledu smo si za piko na i v jamski restavraciji privoščili še okusno kosilo.

Naša pot pa se v Postojni še ni končala, pot nas je vodila še naprej proti morju. Za urico in pol smo se ustavili V Piranu. Staro pristaniško mesto z ostanki srednjeveškega obzidja je v celoti zavarovano kot kulturno-zgodovinski spomenik. Ozke ulice s tesno strnjenimi hišami, ki se od cerkvene vzpetine spuščajo proti osrednjemu trgu ob obali, poudarjajo njegov mediteranski značaj. Svetovljansko obmorsko mesto, ki se je razvijalo pod vplivom bližnjih Benetk, velja za eno najpristnejših in najbolj fotogeničnih mest na obali Jadranskega morja. Poleg arhitekture, pomorskega muzeja, akvarija in drugih znamenitosti v mesto vabijo prireditve, kulinarična ponudba in bližnje naravne posebnosti. Najlepše mesto slovenske obale je zraslo na soli. Piranske soline, kjer še danes po starih postopkih nastaja vrhunski solni cvet, so bile vir razcveta slikovitega mediteranskega mesta z obzidjem, razgledno cerkvijo in kulturnimi znamenitostmi.

Z veseljem smo si vzeli nekaj prostega časa in se sprehodili po romantičnem mestecu ter se ob obali ustavili na kavici. Zadovoljni in polnih vtisov smo se po kratkem oddihu na morju vkrcali na avtobus in se odpeljali nazaj proti Mariboru.

Naslednji dan smo se vsi zbrali v Čebelarskem centru Maribor, kjer ima sedež Čebelarska zveza društev Štajerske. V centru je tudi čebelarska trgovina. V zadnjih letih iz stare zapuščene stavba nastaja nov apiterapevtski center. Naš cilj je bil da izvemo nekaj o centru, apiterapiji in o tem, kako lahko liofilizirane čebelje pridelke uporabljamo za namene apiterapije. Po uvodni čajanki smo poslušali predavanja gospoda Vlada Pušnika, očeta slovenske apiterapije, sicer čebelarja mojstra in predsednika Čebelarske zveze društev Štajerske.

Po predavanju smo si ogledali center. Nato smo se spet razvrstili v več skupin, katere so se priključile različnim dejavnostim. Spoznavali smo namen uporabe liofiliziranega matičnega mlečka in cvetnega prahu ter v kakšnih zdravilnih oblikah ga lahko uporabljamo.  Izdelali smo zlato mešanico iz kremnega medu, matičnega mlečka, cvetnega prahu in propolisa. Naučili smo se kako se liofilizirane čebelji produkti lahko dodajajo kozmetiki, kako se jih kapsulira. Poleg delavnic smo si pripravili še okusno kosilo, v katerega smo med drugim vključili tudi liofilizirano sadje in zelenjavo, ki smo jih nazadnje vzeli iz liofilizatorja.

Sklenili smo da v času po izmenjavi vsak na svoji šoli poizkusi liofilizirati vsaj 5 različnih proizvodov in ko bomo spet skupaj na Češkem vse proizvode preizkusimo podamo svoje mnenje. Ustvarili smo tudi delovno skupini, ki bo izdelala etikete za naše proizvode – seveda za vsako šolsko prodajalno posebej. Naša naloga v času med izmenjavami je ustvariti tudi logotip projekta.

Zbrali smo vtise in se s težkim srcem poslovili, saj smo se v tem kratkem času zelo povezali in navezali prijateljske stike. Komaj čakamo, da se spet vidimo na naslednji izmenjavi.

The post Izmenjava v okviru projekta Okusi zamrznjeni v času; revolucija v prehrani, ki spreminja pravila igre appeared first on BTS.

OKUSI ZAMRZNJENI V ČASU; REVOLUCIJA V PREHRANI, KI SPREMINJA PRAVILA IGRE

»FLAVOURS FROZEN IN TIME; THE FOOD REVOLUTION THAT IS CHANGING THE RULES OF THE GAME«

Gre za Erasmus + projekt manjšega partnerstva na področju poklicnega izobraževanja2024-1-SI01-KA210-VET-000255225

Glavna tematika našega projekta je uporaba liofiliziranih izdelkov, živil v naši prehrani.

V petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja so zamrzovalno sušenje ali liofilizacijo začeli uporabljati kot večnamensko orodje, tako za farmacevtske izdelke kot za predelavo hrane. Princip, na katerem je osnovana liofilizacija: iz predhodno zamrznjenega živila se voda v obliki ledu ekstrahira s sublimacijo, t. j. z neposrednim prehodom iz trdnega v plinsko stanje.

Strategija EU za trajnostno hrano postavlja jasne cilje in ukrepe za spodbujanje trajnostne proizvodnje, porabe ter kroženja hrane znotraj Evropske unije. Liofilizacija, kot tehnološko napreden postopek, predstavlja ključno orodje za dosego teh ciljev, saj omogoča razvoj inovativnih izdelkov ter metod konzerviranja hrane. Gre za postopek, ki podaljšuje rok uporabnosti živil, hkrati pa ohranja njihovo hranilno vrednost. S tem izrazito zmanjšuje količino hrane, ki se zavrže, kar pripomore k zmanjševanju odpadkov hrane.

Poleg tega liofilizacija omogoča tudi konzerviranje sezonskih pridelkov, ki so na voljo v omejenih obdobjih, za uporabo v času, ko teh ni na voljo. S tem se spodbuja lokalna pridelava hrane in zmanjšuje potreba po uvozu hrane, kar ima pozitiven vpliv na okolje. Z uporabo liofilizacije se zagotavlja dostop do visoko kakovostne hrane skozi vse leto, ne glede na sezono, kar prispeva k bolj uravnoteženi prehrani in večji varnosti preskrbe s hrano.

Z liofilizacijo se ohranjanjajo vitamini, minerali, encimi in druge pomembna hranila, kar prispeva k večji prehranski vrednosti končnega izdelka.

Ker je sam postopek liofilizacije našim dijakom malo poznan, predstavlja pa veliko tržno priložnost, bi poznavanje liofilizacije, izmenjava izkušenj v evropskem prostoru in širjenje tržne niše predstavljalo ne samo inovativen učni proces, ampak tudi spodbujalo lokalna učna središča k inovacijam. Izboljšali bi kakovost poklicnega in strokovnega izobraževanja in spodbujali podjetnost.

Tekom projekta bomo sodelovali z različnimi lokalnimi kmetovalci in proizvajalci hrane. Dijake bomo ozaveščali o pomembnosti zdrave, neoporečne, polnovredne in  trajnostne prehrane. Le ta je pomembna za rast, razvoj, imunski sistem, miselne procese mladostnika.

Poudarjali bomo pomen liofilizacije kot načina konzerviranja živil brez umetnih dodatkov konzervansov, poudarili obstojnost, enostavnost, hitrost  uporabe te vrste prehrane, kjer lahko uporabimo široko paleto živil in tako zagotovimo polnovreden obrok. Pri liofilizaciji se ohranja tudi okus in tekstura živila.

Izdelovali bomo prehranske dodatke in polnovredne obroke tudi za živali.

Biotehniška šola Maribor želi obnoviti šolsko prodajalno. Ta naj bi postala bolj privlačna za kupce. V šolski prodajalni bi lahko ponujali raznovrstne produkte. Prodajali bi jih naši dijaki in s tem krepili komunikacijske veščine, podjetništvo in trženje. Z pestro izbiro živil bi kupce ozaveščali in usmerjali k zdravim prehranjevalnim navadam. Sadje in zelenjavo bi lahko potrošnikom v liofilizirani obliki ponujali celo leto. Liofilizirano sadje bi dodajali mešanicam kremnega medu. Na voljo bi bili tudi liofilizirani čebelji produkti.

Na Biotehniški šoli Maribor je potrebna tudi preusmeritev kmetijske dejavnosti in prilagajanje le te naravovarstvenim smernicam, potrebam trga dela, smernicam razvoja mestne občine Maribor in seveda vpisu dijakom v različne programe. Dijakom moramo omogočiti čim več možnosti za izvajanje praktičnega pouka. Tega je najlažje izvajati na šolskem posestvu, kjer dijake poučujejo izobraženi strokovnjaki. Skupaj se bomo učili pridelovati živila predvsem na ekološki način in z ustreznim konzerviranjem ohranili njihovo hranilno in biološko vrednost. Vse to bo zanimiv in inovativen pristop k izobraževanju dijakov. Z pridobljenim znanjem bi lahko ustvarjali lastna podjetja, svoje inovacije in tržne priložnosti. Z izmenjavo izkušenj in znanj naših partnerjev bomo krepili evropsko zavest, učenje tujih jezikov širili tržne priložnosti znotraj ali celo izven mej Evropske unije.

Sodelovanje z Sredno odborno školo v Banski Bistrici in Střední škola zemědělská a veterinární Lanškrou bo pripomoglo k promociji poklicev. V šolskih prodajalnah vseh sodelujočih šol bomo lahko ponujali široko paleto inovativnih liofiliziranih izdelkov.

Ker imamo vse tri šole tudi program veterinarski tehnik, bomo lahko z načinom liofilizacije konzervirali tudi živalsko hrano – liofilizirano meso, drobovina z dodatki zelenjave. Liofilizirali bomo tudi priboljške za naše hišne ljubljenčke. Veliko naših maturantov se že zdaj ukvarja z prodajo hrane za živali, lastniki so čedalje bolj zahtevni in želijo za svoje ljubljenčke najboljše.

Na izmenjavah bomo spoznavali način kmetovanja, predelave živil v vseh treh državah. Spoznavali bomo nove inovativne načine kmetovanja, predelave. Naše izdelke, inovacije bomo predstavljali na tržnici okoliškim prebivalcem.

Kristina Dolinar Paulič, koordinatorica projekta

The post Okusi zamrznjeni v času; revolucija v prehrani, ki spreminja pravila igre appeared first on BTS.